Tekst: Erik Blatnik, foto: Osebni arhiv Marjete Žonta in Erik Blatnik
Marjeta Žonta je s srcem in telesom predana trajnosti, kar je začutila že v gimnaziji in kasneje na študiju mikrobiologije, ko se je specializirala za ekologijo. To jo je namreč približalo naravi in preučevanju našega vpliva nanjo, predvsem pa možnosti izboljševanja obstoječih stanj. Kot vodja trajnostnega razvoja v skupini Kolektor lahko zdaj svoje znanje kar najbolj unovči in pripomore k boljši, predvsem pa čistejši prihodnosti.
Z Marjeto smo se dobili v Idriji, v njeni pisarni, kjer nam je optimistično pojasnila, da svet počasi, a vztrajno izvaja zeleni prehod in to kljub nekaterim črnogledim napovedim. Zemlja je namreč le ena sama in potrebno jo je čuvati. Tega se zelo dobro zaveda tudi naša sogovornica, ki trajnost živi 24 ur na dan. A ne le to, je tudi družbeno odgovorna oseba, ki je lani najverjetneje rešila življenje osebi z levkemijo.
Med sedemurnim postopkom darovanja krvotvornih matičnih celic za bolnika z levkemijo.
Katere besede vas najbolje opišejo?
Radovednost. Trajnost. (premislek) Natančnost in doslednost.
Zakaj?
Zelo veliko stvari me zanima, zato radovednost. Tudi področje trajnosti je novo, ne vemo kaj bi si pod to področje predstavljali, zato je pomembno, da se veliko stvari prebere, se nauči in, da si tako najboljši na tem področju. Že iz moje študijske smeri izhaja, da je bilo potrebno poznati procese globlje od celic, na nivoju molekul in njihovih medsebojnih povezav, enako ostaja sedaj pri mojem delu – hočem priti zadevam do dna in jih povsem razumeti, le tako jih lahko potem razlagam naprej drugim. Pri tem pa moraš biti seveda natančen in dosleden, kar je tudi ena ključnih nujnosti na področju kakovosti, kjer prav tako delujem.
V Kolektorju ste zaposleni kot vodja trajnosti, v SRIP ACS+ pa vodite Delovno skupino za trajnost. Kako pomembna je trajnost za uspešen razvoj gospodarstva in družbe?
Zelo. Brez korektnih odgovorov glede trajnostnih tem našim kupcem ne bomo dobili posla. Brez odgovora bankam ne bomo dobili kredita. Brez zagotavljanja teh podatkov ne gre naprej.
Kako pomemben pa je pri trajnosti človeški faktor?
Izjemno. Vedno bolj vidim, da niso klimatske spremembe tiste, ki bodo vplivale na poslovanje podjetij in vrednostne verige, ampak ljudje. Zaposleni so tisti vir, ki bodo ključna prednost ali tveganje za podjetja, odvisno kako se jih vključuje v delovanje družbe in kako se jih motivira, da prispevajo k uspešnemu in učinkovitemu delovanju. Potreb po kadrih je vedno več in finance res niso več edini vidik, na podlagi katerega se odločamo, kje in za koga si želimo delati.
Kakšen poudarek pa trajnosti dajete v Kolektorju? Podjetje je prisotno na številnih področjih od gradbeništva, IT in digitalnih rešitev do energetike in avtomobilske industrije.
V Kolektorju že od nekdaj dajemo trajnosti velik poudarek. Podjetje je nastalo v Idriji in Idrija je mesto z močno industrijsko zgodovino. Zaradi živega srebra ni nastala le industrija, ampak so se zgradile tudi šole, kulturne ustanove, gledališča, zdravstvo, šolstvo. Vse to je trajnost. V Kolektorju to tradicijo ohranjamo in peljemo naprej. Povezujemo se med podjetji, med državami, med strokovnjaki in z internimi postopki formaliziramo najboljše prakse.
Lani sta skupaj z dolgoletnim direktorjem Hidrie dr. Iztokom Seljakom (levo) za požrtvovalno delo prejela ACS-ovo pero. Podelila jima ju je direktorica SRIP ACS+ Tanja Mohorič (na sredini).
Decembra ste za svoj doprinos k razvoju SRIP ACS+ in avtomobilske industrije prejeli tudi ACS-ovo pero. Kaj vam pomeni ta nagrada?
ACS-ovo pero ima častno mesto na mojem delovnem mestu in pomeni močno motivacijo za naprej. Dalo mi je motivacijo, da od državnih inštitucij zahtevam, da nam zagotovijo, kar nam morajo zagotoviti, v našem primeru nedvoumne vhodne podatke za izračune toplogrednih plinov. Delovna skupina za trajnosti, ki deluje v okviru ACS, je res zadetek v polno, saj gre za posameznike, za katere bi lahko na prvi pogled rekli, da smo si konkurenca, ker vsi delujemo v isti branži, nenazadnje se borimo za iste kupce. Pa je resnica na področju trajnosti precej drugačna. Vsi sodelujemo in iščemo optimalne rešitve.
V sklopu delovne skupine ste naredili tudi Kodeks za poslovne partnerje. Za kaj pravzaprav gre?
Gre za enoten dokument, v katerem imamo vsi enotne faktorje za računanje CO2 naših podjetij, ne tako kot zdaj, ko je imel vsak svojega. Zato se lahko primerjamo med sabo in se sprašujemo, zakaj ima kdo boljši rezultat od drugega. Smo na istem imenovalcu, kar prej nismo bili. Če je vsak od nas boljši, smo vsi skupaj boljši.
Kako pa skozi SRIP ACS+ lahko izpopolnjujete vaše profesionalne ambicije in načrte? Kaj pridobivate z delovanjem v našem Združenju?
Skozi ACS sem dobila veliko novih poznanstev, profesionalcev s svojih področij, s katerimi sem tudi pogosto v kontaktu, saj imamo vsi enake izzive in v tej skupini je veliko ljudi s poglobljenimi znanji in izkušnjami, nenazadnje tudi s poznanstvi. Pa tudi sam ACS nam zagotavlja povezave z ministrstvi in drugimi državnimi institucijami, uspešno se povezujemo na državnem nivoju in pripravljeni so nas poslušati.
Srečanje skupine za trajnostni razvoj v okviru SRIP ACS+, kjer je Marjeta Žonta predstavnikoma Inštituta Jožef Stefan in Ministrstva za okolje, podnebje in energijo predstavila problematiko računanja ogljičnega odtisa zaradi različnih faktorjev.
Lani ste nas pozitivno presenetili tudi z nadvse človekoljubno gesto, ko ste bolniku z rakom darovali kostni mozeg. Kako to, da ste se odločili za to potezo?
Že pred leti sem se dodala na seznam darovalcev matičnih celic. Verjetnost, da najdejo ujemanje je minimalna, manj kot pol odstotka. Ampak junija lani so našli, da se moja kri ujema z bolnikom z levkemijo iz tujine. Nobene dileme nisem imela, želela sem pomagati. Opravila sem še kar nekaj testiranj moje krvi in zdravstvenega stanja na splošno in na koncu so ugotovili, da je ujemanje popolno. Našli so mi brata dvojčka po krvi. Postopek je bil neboleč. Po sedmih urah postopka podobnega dializi so bile matične celice za bolnika pripravljene.
Kako pa se človek počuti, ko na tak način reši življenje sočloveku?
To so dejansko občutki, ki se jih ne da opisat. To je močno čustveno doživetje, čeprav človeka samega ne poznaš, o njem nič ne veš. Jaz bolniku, ki je prejel moje celice želim res vse dobro. Ob tej priliki bi pozvala vse zdrave posameznike, stare med 18 in 40 let, da se prijavijo na seznam darovalcev. Daljši kot bo seznam, večja je verjetnost, da lahko komu pomagamo. Zato res priporočam Daj se na seznam.
Živite družbeno odgovorno 24 ur na dan?
Področje trajnosti in družbene odgovornosti se ne ločuje na zasebno in službeno. Gre za eno in isto stvar. Imam res srečo, da me stvari, s katerimi se ukvarjam poslovno, zanimajo tudi v zasebnem življenju in se trudim, da jih poskušam razložiti. V službi preko rednih usposabljanj zaposlenih, privatno pa preko objav na LinkedInu. Pomembno se mi zdi, da je vse, kar govorim in pišem jasno in nedvoumno in da so teme zanimive in aktualne. Recimo koliko ton toplogrednih plinov je šlo v zrak zaradi helikopterskega poleta iz Portoroža na Goričko ali pa zaradi kislih kumaric z lekadolom, ki smo jih uvozili iz Indije in so potem končale na deponiji.
Trajnostno in družbeno odgovorno živi tako v službi kot doma.
Kaj nam na področju trajnosti napovedujete za naslednja leta? Bomo uspeli v EU speljati zeleni prehod?
Jaz optimistično gledam na to zadevo. EU je morda preambiciozno zastavil svoje cilje, glede na to, da svojih emisij nima veliko. Kljub temu pa bomo, ne samo v EU, ampak tudi drugje, zeleni prehod izpeljali, ker je to nujno. Tega problema se zaveda tudi Azija. V zeleno z odločnimi koraki prehaja predvsem Kitajska, čeprav se ne govori veliko o tem, a so dejanja tista, ki štejejo pri podnebnih spremembah. Pa tudi Amerika ni samo en človek, kot si to mogoče nekateri predstavljajo, tudi tam se dogajajo premiki v smer skupnega dobrega. Verjamem, da bomo v 10, 20 letih tudi tam priča spremembam, o katerih že zdaj močno opozarja Evropa.
Kaj pa vi, kakšne načrte še imate? Znani ste kot zelo aktivni.
Mene osebno zanima marsikaj, velik izziv se mi zdi področje kakovosti, morda tudi kakšno specifično področje znotraj ekologije. Trenutno sem globoko v emisijah toplogrednih plinov, saj sem lani uspešno opravila izpit za vodilne verifikatorje te vrste emisij. Najbolj pomembno pa se mi zdi imeti delovno okolje, kjer si slišan in kjer na tvoja vprašanja in dileme odgovarjajo, imaš dovolj izzivov za izboljševanje obstoječega stanja, tudi nadzora nad svojim delom in predvsem, da verjameš v strategijo podjetja in igraš aktivno vlogo v njem.
****
Dodatne informacije: SRIP ACS+, Erik Blatnik, 01/ 236 17 35, erik.blatnik@acs-giz.si
______________________________________________________________________________________
Avtomobilska industrija v Sloveniji ustvari okvirno 10 % bruto družbenega proizvoda in skoraj 25 % slovenskega izvoza (vir: SPIRIT Slovenija). Vsi člani SRIP ACS+, vključujoč tudi vsa področja mobilnosti, pa k slovenskemu BDP-ju prispevajo več kot 17 %. Naši člani ustvarijo več kot 8 milijard evrov letnih prihodkov, večina jih deluje kot dobavitelji 1. in 2. nivoja globalnim proizvajalcem vozil. Letno člani SRIP ACS+ prejmejo več kot 25 % vseh nagrajenih inovacij Gospodarske zbornice Slovenije izhaja iz avtomobilske industrije.